Maline

Ti okusni vrtni plodovi so tako rekoč doma v številnih vrtovih in gospodinjstvih, skoraj tako kot jabolka, hruške ali slive. Maline imajo izvrsten, prefinjeno kiselkast značilen okus. Iz njih lahko pripravimo zelo dobre marmelade, sadne solate ali sladoled.

Maline, rdeče »sestre« robidnic, so izvorno doma v jugovzhodni Evropi. Do danes so se razširile tudi pri nas, ob živih mejah in poteh, na obrobju gozdičev in tudi kot gojene vrtne rastline. Poganjki tega nizkega polgrama zelo hitro olesenijo. Iz korenin vsako leto poganjajo nova stebla. Obstajajo številne sorte malin, ki zorijo in jih obiramo ob različnih časih (med junijem in septembrom). Še posebej okusne so v gozdu rastoče maline, ki jih ob času zorenja lahko kupimo od nabiralcev. Zaradi zamudnega obiranja seveda niso poceni.

maline

Vitamin A iz malin je naravno sredstvo proti okvaram oči in vida. Maline so v tradicionalni kitajski medicini uporabljali pri slabi ostrini vida in kurji slepoti. Vitamin A je del vidnega škrlata rodopsina. Visoka koncentracija rutina krepi ožilje v očeh in poskrbi za zadosten dotok hranilnih snovi. Maline so izredno bogate z vitaminom C. Ta vitamin imunskega sistema deluje v tesni povezavi z rutinom. Zavira in preprečuje krvavitve v celotnem telesu, na primer krvavitve iz nosu ali dlesni. V azijskem zdravilstvu so maline uporabljali za preprečevanje premočnih krvavitev med menstruacijo. Maline delujejo odvajalno in čistijo črevesje, pomagajo pri težavah z mehurjem in ledvicami, odpravljajo zaprtost.

Zdravljenje z malinami
– pomagajo pri slabovidnosti, kurji slepoti in težavah z očmi,
– lasem dajo blesk in polnost,
– kožo narede mehko in prožno,
– pomagajo pri krvavitvah iz nosu in dlesni,
– lajšajo težave z ledvicami in mehurjem,
– pomagajo pri močnih menstrualnih krvavitvah.

V sezoni so na voljo domače in uvožene maline. Uvožene izvirajo predvsem iz vzhodnoevropskih dežel, na primer s Poljske, Češke in Madžarske, kjer so stroški obiranja še dovolj nizki. Zaradi dragega obiranja so aromatične majhne jagode med najdražjimi vrstami sadja. Še višjo ceno lahko pričakujemo pri nakupu v trgovini z naravno prehrano ali pri biološkem pridelovalcu.

Neprimerljiva aroma
– Raznovrstnost okusov je pri različnih sadnih sortah neverjetno velika. Toda povsem neprimerljiva je prefinjena aroma malin, ki jo dolgujejo posebni mešanici aromatičnih sestavin.
– Maline se na jeziku mehko, žametno in sočno stopijo – vsaka posebej je užitek. Skoraj bi lahko rekli, da jih je škoda predelati v marmelado. Toda prav ta nam v zimskih dnevih pričara izjemno aromo plodov, ki nas spominja na poletne dni, ko se je vsa družina odpravila v gozd nabirat maline.
Osebna kura z malinami
– Maline vsebujejo veliko biotina. Ta lepotni vitamin iz kompleksa B prenaša žveplo, ki je enako odgovorno za bleščeče in polne lase kot za napeto in prožno kožo.
– Pravzaprav človek v svojem črevesju sam izdeluje biotin vendar le ob zdravi črevesni flori. Pri pomanjkljivi prehrani se črevesna sluznica izsuši in nastaja premalo ali sploh nič biotina.
– Kura z malinami lahko okrepi kožo in lase. V ta namen moramo nekaj dni, vsak dan vsaj pri enem obroku, užiti jed z malinami.

Malin ne moremo dolgo hraniti, ker so zelo občutljive in hitro splesnijo. Zelo občutljive so tudi za stisk in se celo v povsem lahkih košaricah kmalu pomečkajo. Doma moramo maline skrbno pregledati, oprati pa le pri močnejši umazaniji. Nato jih poljubno pripravimo.

Posted in Minerali, Zdrava prehrana, Zdrava prehrana - sadje, Zdravilna hrana | Komentarji so izklopljeni za Maline

Borovnice

Borovnice so majhni, čvrsti, temno modri sadni biseri, ki rastejo v gozdni podrasti. So pravi posladek kot namaz v palačinkah ali s stepeno sladko smetano v desertni skodelici. Po zaužitju so usta in zobje temno rdeče do črnikasto modre barve, ki jo dajo anto­ciani (rastlinske obrambne snovi). Nizko grmičasto jagodičje izvira prvotno iz prednje Azije in južne Evrope, podobno kot številne druge vrste sadja in zelenjave. Bo­rovnice glede rastišča niso preveč zahtevne. Uspevajo tudi na rev­nejših tleh, slabo pa rastejo v gojenih vrtovih. Podobno kot črni trn, rakitovec ali šipek tudi borovnice najbolje rastejo v prosti na­ravi. V naših gozdovih je borovnic skoraj povsod na pretek. V Evropi izvažajo znatne količine borovnic zlasti Madžari, Poljaki,Francozi in Skandinavci. Borovnice so posebej bogate s karotini, ki varujejo imunski sistem in telesne celice pred bakterijami in prostimi radikali. Ravno tako pomembna je velika koncentracija vitamina C (varuje pred infek­cijami in prehladom). Poleg tega vsebujejo borovnice veliko čre­slovin (taninov), ki pospešujejo obnavljanje sluznice, preprečujejo in blažijo vnetja ter uničujejo bakterije. Z borovnicami lahko po­tešimo manjšo lakoto. 100 gramov borovnic nam da okoli 60 kilo­kalorij. Sadež pomaga tudi pri hujšanju.

Zdravljenje z borovnicami:

– pomagajo pri driskah in blažijo prebavne motnje,
– zvečujejo količino urina, odvajajo vodo iz telesa,
– zmanjšujejo količino holesterola in maščob v krvi,
– preprečujejo okužbe,
– krepijo imunski sistem,
– telesne celice varujejo pred prostimi radikali,
– pospešujejo obnavljanje sluznic,
– pospešujejo zniževanje telesne teže pri shujševalnih kurah.

Poletje je čas borovnic. Najboljši plodovi rastejo na ne prevročih, vendar sončnih rastiščih, na primer v Skandinaviji, kjer so dnevi zelo dolgi. Priporočljive so nemške borovnice iz Bavarskega goz­da ali Oberpfalza, pa tudi iz vseh drugih sredogorskih območij. Pri nas borovnice najdemo na zakisanih tleh, na primer na Po­kljuki, Pohorju, pa tudi v okolici Ljubljane. Poceni so zaradi niz­kega plačila nabiralcev – borovnice, uvožene iz vzhodne Evrope, na primer s Češke ali Poljske. Posebno zadovoljstvo za vso druži­no je skupno nabiranje borovnic v bližnjem gozdu. Borovnice do­bimo tudi globoko zamrznjene. Popolnoma sveže plodove lahko spoznamo po sivkastem poprhu na lupini.

Čarodejne borovnice

borovnice

Vsi prvobitni in le v nekem delu leta razpoložljivi sezonski in divji sadeži so nekaj posebnega, ko jih zopet zagledamo na prodajnih policah. Tedaj kratek čas prevladujejo v našem je­dilniku. Veselje z borovnicami se začne z okusnimi sadnimi deserti, doma narejenimi marmeladami, palačinkami, torta­mi, narastki, želeji, sokovi ali jogurtom z izvrstnimi črnimi ja­godami.

Modro »črnilo« iz borovničevih plodov je rastlinsko barvilo antocian, ki varuje rastlinske in prav tako človekove celice. Učinkovine iz borovnic hitro prodrejo v kri in delujejo krepil­no in pomlajujoče.

Borovnice so najokusnejše »zdravilo« proti stresu. Bolj kot je naše življenje stresno, večje količine borovnic bi morali po­jesti. Tudi živali v gozdu iščejo v močno stresnih situacijah, na primer ob ruku, hranilne jagode in zelišča. Visokovredne bio­loške snovi iz borovnic pomirjajo naše živčevje.

Borovnic ne moremo hraniti prav dolgo. Hitro jih moramo prede­lati ali pojesti. Če niso več suhe in čvrste, ampak postanejo mokre, pomečkane in mehke, začno hitro veneti. Borovnice moramo naj­prej natančno prebrati, nato temeljito oprati in odcediti. Potem jih lahko po mili volji predelujemo. Če želimo borovničev sok, jih pre­prosto stresemo v centrifugo za iztiskanje soka. Borovnice, ki jih ne nameravamo takoj pojesti, lahko uspešno zamrznemo.

Borovnice, ki jih naberemo sami ali jih kupimo na trgu, moramo temeljito oprati. Lahko bi namreč bile okužene z lisičjo trakuljo.

Posted in Vitamini, Zdrava prehrana, Zdrava prehrana - sadje, Zdravilna hrana | Tagged , | Komentarji so izklopljeni za Borovnice

Vnetje želodčne sluznice (gastritis)

Znaki:
– Pri lažjih oblikah: zgaga, občutek sitosti (čeprav nismo ničesar pojedli), izpahovanje, pomanjkanje teka.
– Pri težjih oblikah: bolečine v zgornjem delu trebuha, želodčni krči, driska, napenjanje in zaprtje.
– Pogosto se pojavljata slabost ali bruhanje, zlasti po obilnejšem zaužitju alkohola.

Vzroki
Novejše raziskave ne dopuščajo nobenega dvoma, da je za vnetje želodčne sluznice kriva bakterija Helicobacter pylori. Klasično zdravljenje z zdravili, ki zmanjšujejo želodčne kislino in naj bi bili po takratnem prepričanju edini vzrok za vnetje, je samo pogojno in kratkoročno uspešno. Možnost, da se Helicobacter pylori ugnezdi v želodčni steni, je toliko večja, kolikor slabotnejši je imunski sistem.

Duševni vzroki
Imunski sistem želodčne stene je tesno povezan z vegetativnim živčevjern in s tem z duševnostjo. Značilne duševne obremenitve, ki lahko pripeljejo do vnetja želodčne sluznice, so naslednje.
– Stanja, ki povzročijo izgubo občutka varnosti. Rana na želodcu (ulkus) in vnetje (gastritis) sta nadpovprečno pogosta pri ljudeh, ki so izgubili ali zamenjali svoje bivališče, izgubili svojega partnerja ali osebo, ki jim je bila blizu.
– Poklicne obremenitve, zlasti če so povezane s povečano odgovornostjo.
– Zadrževani in potlačeni občutki maščevanja in razočaranja, ki so v nekem smislu »shranjeni« v želodcu, da bi prišli do veljave kasneje. Značilni za želodčne bolnike so izjave kot: »To mu bom že poplačal«, »Kdor se zadnji smeje se naj slajše smeje«, »Boste že še videli«.

Osnovna pravila želodčne diete
– Jedi in poživila, ki povzročajo okvare želodčne sluznice ali jih bolnik slabo prenaša, je treba črtati z jedilnika.
– Hrana, ki vsebuje naravne snovi z ugodnim učinkovanjem na vneto želodčno sluznico, naj imajo na jedilniku prednost.

Pozor na alkohol
Dolgo časa so precenjavali delovanje alkohola pri gastritisu, nobenega znanstvenega dokaza ni o tem, da bi zmerna količina aIkohola ob jedi kakor koli škodovala želodčni sluznici. Res pa je da trpijo alkoholiki nenavadno pogosto za želodčnimi boleznimi.
Ni se nam treba krčevito ogibati alkohola, poskusimo pa s pijačami, ki vsebujejo manj alkohola, kot so pivo ali vino, in pijmo ob jedi. Nikakor pa ne uživajmo alkohola hkrati z zdravili.

Hrana, ki je ne prenašamo
Praviloma povzročajo bolnikom z akutnim gastritisom ali z rano na želodcu težave naslednja živila: kava (tudi dekofeinizirana!), močno začinjene jedi (predvsem poper in čili), pa tudi živila z visoko vsebnostjo eteričnih olj (na primer čebula). Mnogo bolnikov slabo prenaša ocvrte jedi (na primer pomfrit) ali pa zelo mastne (na primer smetanove torte, pečenke in omake).

čili

Razdelimo si obroke bolje
Za bolnike, ki bolujejo na vnetju želodčne sluznice, velja pravilo: pet malih obrokov je bolje kot trije veliki. Smotrna je takale razdelitev:
– zajtrk (med 6. in 8. uro)
– malica (med 9. in 10. uro)
– kosilo (med 12. in 13. uro)
– popoldanska malica (med 15. in 16. uro)
– večerja (med 18. in 19. uro)

Ne jejmo prepozno
Vsekakor se je treba izogibati obrokov eno ali dve uri pred spanjem. Želodec hrano najprej prebavi, nato pa pošlje pri ležečem bolniku presežek solne kisline v požiralnik, kar ima lahko za posledico spahovanje in vnetja požiralnika.

Pomembne snovi, ki pomagajo pri gastritisu
– Vitamin A. Vitamin A obnavlja uničeno želodčne sluznico, tako da ji solna kislina, ki je v želodcu, ne more več škodovati. Poleg tega podpira imunsko obrambo. Poskusimo s tritedensko kuro z ribjim oljem (iz lekarne, po priloženem navodilu). Vitamin A bomo dobili tudi iz špinače, buč, zelja in predvsem iz korenja.
– Vitamin C. Askorbinska kislina spada med najvažnejše vitamine imunskega sistema in je zato nepogrešljiva tudi za preprečevanje in zdravljenje vnetja sluznice. Hrana z visoko vsebnostjo vitamina C je pogosto močno kisla, kar lahko vodi do težav, saj je vsebina želodca in dvanajsternika tudi kisla. Zato je bolje, če uporabljamo živila, ki vsebujejo poleg askorbinske kisline še sredstva za nevtralizacij o kislosti.
– Vitamin B 12 podpira imunski sistem pri premagovanju bakterije Helicobacter pylori, saj mu daje »povečevalno steklo«, da laže najde sovražnika. Razen tega spada vitamin B 12 k najpomembnejšim naravnim snovem za presnovo.

Bogati so vitamina C in lahko prebavljivi
Hrana, ki ima mnogo vitamina C in je lahko prebavljiva:
Zelenjava:
– koromač
– kolerabice
– hren
Zelišča:
– koper
– vrtna kreša
– peteršilj
Sadje:
– mandarine
– rdeče jagode
– šipek
– črni ribez
– kivi
– pomaranče
– rakitovec

Vitamin B 12 najdemo predvsem v živilih živalskega izvora in v kislem zelju. Pomanjkanje vitamina B 12 je razmeroma redko pri uravnoteženi prehrani, ki ni sestavljena izključno iz rastlinskih živil. Toda za popoln izkoristek vitamina B 12 je potrebna velika koIičina folne kisline, te pa med prebivalstvom precej pogosto manjka. Tudi folno kislino najdemo v mesnih izdelkih, poleg tega pa še v krompirju, zelenjavi in stročnicah.
– Papain je ferment, ki ima podobne lastnosti kot prebavni ferment pepsin. Pospešuje prebavo s tem, da razgrajuje beljakovine in deluje proti vnetjem. Obe lastnosti močno podpirata zdravljenje gastritisa. Popolna zvezda med rastlinami, ki vsebujejo papain je papaja, kot pove že ime samo.
– S-metilmetionin najdemo v velikih količinah v zelju, nekaj manj pa v kislem zelju, peteršilju, zeleni in solati. Regenerira želodčno sluznico in pozdravi celo rane na želodcu.

Čaji, ki pomagajo pri gastritisu:
Čaj iz brinovih jagod, kolmeža in jesena
Vse tri sestavine zmešamo v enakih delih. 2 jedilni žlici damo v 1/2 l vrele vode in 5 minut kuhamo, nakar odcedimo. Vso količino, razdeljeno na tri enake dele, popijemo čez dan, najbolje pred obroki.

Čaj iz rmana in netreska
Obe sestavini zmešamo v enakih delih. 2 čajni žlički mešanice prelijemo z veliko skodelico vrele vode. Pustimo stati 10 minut, nakar odcedimo. Pomembno: rmanovega čaja ne smemo piti skozi daljše obdobje, ker vsebuje majhne količine strupenega tujona.

Čaj iz kamilic in melise

čaj kamilica

Obe sestavini zmešamo v enakih delih. 2 čajni žlici mešanice prelijemo z veliko skodelico vrele vode in pustimo, da stoji 10 minut, nakar odcedimo. Kamilica sprošča krče, deluje antibiotično in zavira vnetja. S tem ne pomaga samo odpravljati znake gastritisa, temveč deluje tudi naravnost na Helicobacter pylori.

Čaj iz kopriv in sladkega korena
2 dela kopriv in 3 dele sladkega korena zmešamo. 2 jedilni žlici mešanice prelijemo z veliko skodelico vrele vode, pustimo, da stoji 10 minut in odcedimo. Pijmo po 2 skodelici dnevno. Sladki koren vsebuje veliko količino glukozidov in flavonoidov, ki umirjajo krče. Zaradi tega je priporočljiv zlasti pri tistih vnetjih želodčne sluznice, pri katerih se poveča količina želodčnih, sokov.

Posted in Bolezni, Čaj, Dobra prebava | Komentarji so izklopljeni za Vnetje želodčne sluznice (gastritis)

Ogljikovi hidrati – 1. del

Kaj so ogljikovi hidrati?

Kemično so to spojine ogljika, vodika in kisika. Najpomembnejši je kisik, ker pripomore, da so ogljikovi hidrati idealno pogonsko gorivo človeškega organizma. Zgorevanje ali oksidacija ni končno nič drugega kot spajanje drugih snovi s kisikom, pri čemer nastaja energija. Če neka snov že vsebuje kisik, ne potrebuje za zgorevanje od drugod nič ali pa le malo kisika.
Telo potrebuje energijo. Pridobiva jo z zgorevanjem hrane, zato pa je potreben kisik. Ker so ogljikovi hidrati sestavljeni iz ogljika, vodika in kisika, lahko jemlje organizem za oksidacijo, kakor znanstveno rečejo zgorevanju, kisik kar iz ogljikovih hidratov. Torej za zgorevanje teh snovi ne potrebujemo dodatnega kisika.

Ogljikovi hidrati – gorivo za telo

V nasprotju z beljakovinami in maščobami potrebujejo ogljikovi hidrati za zgorevanje zelo malo kisika. To je njihova odločilna prednost, ki jim omogoča, da so za telo najpomembnejši vir energije. Zaradi varčnosti pri uporabi kisika jih telo za pridobiva-nje energije uporablja raje kot druge snovi. Ker zgorevanje ogljikovih hidratov za telo ni težavno, nam ob tem le redko zmanjkuje sape.

Sladkor- zahrbtni povzročitelj debelosti?
–    Čeprav nam dajejo ogljikovi hidrati pretežni del energije, so prišli v nauku o prehrani pod imenom sladkor na slab glas.
–    Še danes velja sladkor za zahrbtnega povzročitelja debelosti. Popolnoma po krivici je izgubil svoj ugled, podobno kot holesteroli. Pri ogljikovih hidratih je vzrok za njihov slab glas nezadostno razlikovanje med za prehrano fiziološko polnovrednimi in manjvrednimi sladkorji.
–    To razlikovanje pa je nujno za ustrezno vrednotenje ogljikovih hidratov.

Živila z veliko polnovrednimi sestavljenimi sladkorji

Živila (delež v g na 100 g živil)
–    Žitni izdelki: žemlje,francoska štruca- 53,5; masleni keksi- 50,0; praženi koruzni kosmiči (cornflakes)- 77,6; ovseni kosmiči- 60,5; ržen hrustljavi kruh- 64,0; pšenični hrustljavi kruh- 66,5; pokovka (koruza)- 67,0; riževa moka- 77,8; slane paličice- 74,5; prepečenec- 72,5
–    Zelenjava: zrel grah- 54,0; zrela leča- 50,8 (ta zelenjava vsebuje v konzervah le še petino navedenega deleža sestavljenih sladkorjev)
–    Testenine: polnozrnati rezanci- 58,0

Gre za kakovost

Odločilna za resnični pomen ogljikovih hidratov je njihova kakovost. Če govorimo o sladkorju, ne pomislimo na to, da ga ne vsebujejo le sladkarije, temveč tudi polnozrnate testenine, pa tudi zelenjava in slane paličice. Načelno velja naslednje:
–    polnovredni ogljikovi hidrati ne oskrbujejo telesa le z energijo, temveč imajo še vrsto drugih prednosti
–    manj vredni ogljikovi hidrati pa niso nič drugega kot kalorijske bombe. V kratkem času dovajajo telesu preveč energije, da bi jo telo lahko porabilo.

Zmešnjave pojmov

Če v pogovornem jeziku govorimo o sladkorju, so pri tem mišljeni manjvredni ogljikovi hidrati z eno ali dvema molekulama sladkorja. Na polnovredne sestavljene sladkorje pri tem pozabimo, ker pač niso sladki. Pojem »sladkor« zajema obe vrsti sladkorja, pri tem pa je biološko ena uničevalec zobovja sorazmerno brez vrednosti, druga pa visokovredno energetsko gorivo.
Privoščimo vendar svojemu organizmu enkrat malo predaha: dovajajmo mu visokovredne sestavljene sladkorje. Zlasti primerni so praženi koruzni kosmiči, hrustljavi kruhki iz grobe ržene moke, rezanci iz polnozrnate moke, pa tudi grah. Telo se nam bo zahvalilo, ker bo laže kot sicer pridobivalo potrebno energijo, sami pa bomo postali sposobnejši. Najbolje je seveda, če postanejo polnovredni ogljikovi hidrati stalno glavna sestavina naše prehrane.

Oba lika, ki sta v zvezkih za otroke pri zobozdravnikih upodabljala zobne škodljivce, sta resnična. Posebno dobro se počutita pri sladkih živilih. Manjvredni ogljikovi hidrati so za bakterije v ustni votlini uporabna hrana. Zato bakterije iz hvaležnosti pridelujejo več kislin, ki napadajo zobno sklenino in skrbijo za piškavost zob.

Količina sladkorja v krvi

Količina krvnega sladkorja naj ne bi preveč nihala in ne preveč naraščala. Uživanje sestavljenih sladkorjev je zdravo zato, ker počasi in trajno gradijo raven sladkorja v krvi. Nasprotno dajejo enostavni sladkorji z eno ali dvema molekulama na mah izredno  veliko energije. Raven krvnega sladkorja se preveč zviša, posledica pa je izločanje insulina. Ta pa zopet preveč zmanjša količino krvnega sladkorja, zato postanemo po sladki pojedini večinoma utrujeni in lačni.

Poizkus z dojenčki

Drugače kot pri maščobah je poželenje po sladkorju prirojeno. Kot je pokazalo proučevanje novorojenčkov, ki so jim pred prvim dojenjem ponudili sladko in kislo raztopino, jim je sladke bolj teknila. Glede na to, da niso pred tem poizkusili ničesar drugega, je torej večna naklonjenost do sladkega prirojena. So pa tudi drugi vzroki, zakaj nam je od časa do časa težko s sladkimi živili ravnati razumno in v skladu z našimi potrebami.

Polnovredni ogljikovi hidrati

Pri polnovrednih ogljikovih hidratih gre praviloma za naravno sestavljeni sladkor, torej za snovi, ki smo jih vzeli iz narave (pred vsem rastline in njihove sadeže) in ki so sestavljene iz več sladkornih molekul.

Biološke pomanjkljivost manjvrednih ogljikovih hidratov

–    Manjvredni ogljikovi hidrati pospešujejo nastanek sladkorne bolezni, s tem da obremenjujejo insulinski mehanizem telesa.
–    V prebavnem traktu povzročajo preobilje želodčne kisline, to pa pospešuje nastanek raka in glivičnih bolezni.
–    Enostavni sladkorji oropajo telo vitaminov in mineralov.
–    Enostavni sladkorji zelo obremenjujejo telesno zalogo insulina. Ta pomembni hormon, ki ga izloča trebušna slinavka, zapravljamo za odstranjevanje odvečnih molekul sladkorja v krvi, zmanjka pa nam ga za odstranjevanje maščob. Posledice so naraščanje količine maščob v krvi in s tem pogosto poap¬nenje žil in srčna ali možganska kap.

Posted in Ogljikovi hidrati | Tagged | Komentarji so izklopljeni za Ogljikovi hidrati – 1. del

Flavonoidi

Kaj so flavonoidi?
Flavonoidi so zelo razširjeni v rastlinstvu, poznamo že 5000 vrst teh snovi. Najbolj znani so rumeni flavonoidi, ki obarvajo razne sadeže rumeno, na primer banane, in antociani, ki dajejo svojo modro ali rdečo barvo češnjam, češpljam, ribezu, borovnicam, jagodam, rdečemu zelju in jajčevcu, pa tudi kvercetin, ki obarva čebulo rumeno.

Češnje - flavonoidi

Občutljivi za skladiščenje in konzerviranje
Flavonoidi so odporni proti vročini, pri kuhanju se jih le malo izgubi. So pa zelo občutljivi za dolgo skladiščenje. Na primer jabolka izgubijo med zimskim skladiščenjem več kot polovico flavonoidov.
Zanimivo je, da vpliva na vsebnost flavonoidov celo letni čas: solata ima v pozni jeseni petkrat toliko te naravne snovi kot aprila.
Vzrok: flavonoidi zelenjavo v neki meri varujejo pred soncem, ker pa je v aprilu enkrat manj sonca kot v visokem poletju, je torej spomladi manj flavonoidov. Tudi konzerviranje vpliva na količino flavonoidov. Na primer fižol in paradižnik, ki sicer dajeta izdatne količine teh snovi, ki jih v konzervah nimata toliko, da bi bilo omembe vredno.
Zelo pomembno: flavonoidi so v rastlinah predvsem v zunanjih plasteh. Kdor torej jabolko, paradižnik ali krompir olupi, zavrže levji delež te pomembne naravne snovi.

Dober zaveznik vitamina C
• Vemo, da je vitamin C najpomembnejši za našo odpornost proti boleznim. Žal pa je med snovmi, ki najhitreje »izginejo«. Če ga telo ne porabi takoj, ko ga použijemo, se izgubi. Vitamina C v telesu ne moremo shranjevati, razne napadalne snovi ga hitro uničijo.
• Flavonoidi lahko razpadanje vitamina C znatno upočasnijo. Znanstveno ugotovljeno je, da podpirajo biološko delovanje vitamina C. To je eden od vzrokov za to, da se delovanje umetnih vitaminskih pripravkov niti približno ne more primerjati z učinkom svežega kivija ali peteršiljevega lista. Preparati ne vsebujejo flavonoidov, ki bi okrepili delovanje vitamina.

Koristni učinki flavonoidov
Flavonoidi so sestavine rastlin z zelo širokim področjem delovanja. Zavirajo rast rakavih tvorb v prebavnem traktu in pri ženskah v dojkah. Predvsem flavonoidi iz citrusov vplivajo na bakterije antibiotično, drugi pa napadajo zunanje stene škodljivih virusov in jih uničujejo.

Flavonoidi blažijo bolečine, redčijo kri
Nadalje flavonoidi zaviralno vplivajo na presnovo arahidonske kisline, s tem pa v neki meri jemljejo telesu sposobnost za doživljanje bolečine. Brez arahidonske kisline vnetni procesi in doživljanje bolečine ne potekajo kot običajno. Flavonoidi so torej primerno sredstvo za zdravljenje kroničnih in akutnih bolečin, na primer pri revmatičnih boleznih in migreni.
Prav ta vpliv na presnavljanje arahidonske kisline omogoča tudi, da se kri bolje in neovirano pretaka po žilah. Nekatere snovi, ki zgoščajo kri, ne morejo več nastajati v tolikšnem obsegu, da bi lahko resneje ogrožale naše zdravje. S tem flavonoidi zmanjšujejo nevarnost, da bi zamašili žile. Značilna in za človeka usodna posledica zamašenih žil pa sta srčna ali možganska kap, ki spadata med najpogostejše težje sodobne civilizacijske bolezni. Velikega pomena je končno tako imenovana sposobnost flavonoidov za uravnoteženo delovanje našega imunskega sistema. Te naravne aktivne snovi zmorejo na primer preprečiti čezmerno delovanje obrambnih mehanizmov telesa, kar je značilen pojav ob alergijah.
Kadar nas muči seneni nahod, bi bilo vsekakor smotrno opustiti meso in se zdraviti z rumeno čebulo, jabolki, češnjami in drugimi sadeži, ki vsebujejo večje količine flavonoidov.

Jakolka - flvonoidi

Posted in Flavonoidi | Tagged | Komentarji so izklopljeni za Flavonoidi

Encimi

Gre za sestavljene beljakovinske spojine, izdelke živih celic, ki sodelujejo pri skoraj vseh biokemičnih dogajanjih v človeškem telesu. Brez njih bi na primer ne bila mogoča nikakršna presnova. Encimi imajo bistveno prednost: lahko sprožajo biokemične procese, ne da bi se pri tem sami spreminjali. Imajo pa tudi slabe strani: zelo občutljivi so za svetlobo, vročino, sredstva za konzerviranje in kisline.

Kako pridejo encimi v telo?
Do 25. leta starosti izdelujemo encime deloma sami, po tem smo navezani na njihovo dovajanje s hrano. Sredstva za konzerviranje živil in temperature nad 40 C omejujejo učinkovitost encimov, deloma pa jih tudi uničijo. Zato lahko prejemamo encime samo s surovo rastlinsko hrano. Pa tudi pri tem se jih mnogo uniči, saj prebavne kisline z njimi ne ravnajo prav nežno. Pri uravnovešeni prehrani pa jih telo vendarle prejme dovolj.

V prehrani pomembni encimi
Aprotinin: zavira delovanje nekaterih encimov, ki bi lahko povzročili vnetja trebušne slinavke.
Bromelain: razgrajuje proteine, njegov glavni vir je ananas. Napenja kožo.
Heparin: zaustavlja strjevanje krvi in s tem pospešuje celjenje poškodb in zdravljenje venskih vnetij.
Pankreatin: mešanica encimov, ki uravnava izločanje encimov trebušne slinavke.
Papain: encim v tropičnem sadežu papaja. Pospešuje prebavljanje beljakovin.

Encimi - papaja

Živila z encimi
Naslednja živila so bogata z zdravimi encimi, zato naj bi bili pogosto na naših jedilnikih kot glavni obrok ali poobedek:
• ananas
• limona, pomaranča
• zelenjava
• zelišča, na primer peteršilj
• drobnjak ali bazilika
• papaja

Agrumi - polni encimov

Kaj zmorejo encimi
Encimi niso nikakršna vsestranska zdravila, zmorejo pa spreminjati obrambno strategijo telesa, pospeševati dovajanje krvi na obolela mesta, ne da bi hkrati povzročali boleče otekline in vnetja. Ob vročinskih in kroničnih boleznih pa encimskih pripravkov nikakor ne smemo uporabljati, ne da bi se pred tem posvetovali z zdravnikom.

Encimi - ananas

Pozitivni učinki encimov
Brez encimov človeško telo ne bi moglo presnavljati hrane, razen tega pa zavirajo vnetja in pospešujejo prekrvitev organizma. S tem podpirajo zdravljenje naslednjih težav:
–    poškodb pri športu, vnetij kitnih ovojnic, nategnjenih mišic, vnetij pokostnice in podpludb;
–    bolezni ožilja, kot so krči v nogah, krčne žile in druge motnje prekrvitve;
–    vnetij obnosnih votlin in drugih vnetnih bolezni dihal; » vnetja jajčnikov (adneksitis);
–    revmatičnih bolezni, kot sta artritis in protin.
Pri sodobnem zdravljenju raka uporabljajo tudi encimske preparate, da bi z njimi zavirali nastajanje metastaz in zmanjšali odmerke pri zdravljenju z obsevanjem in kemoterapiji.

Nikar preveč!
Encimi sodelujejo v celotni presnovi, zato lahko povzročajo motnje in bolezni prebavnega trakta. Prevelika aktivnost encimov lahko privede na primer do vnetja trebušne slinavke (pankreatitisa). Torej nikakor ne smemo uživati preveč encimskih preparatov.

Encimi - petersilj

Posted in Encimi | Tagged | Komentarji so izklopljeni za Encimi

Balastne snovi (rastlinske vlaknine)

Kaj so balastne snovi?
Ta pojem z nekoliko negativnim prizvokom je nastal leta 1860. Takratni znanstveniki so z njim označevali vse neprebavljive snovi, torej tudi pesek, kamenje in dlake. Ker takrat še niso poznali bioloških vrednosti neprebavljivih snovi, so menili, da je to pravi izraz za vse snovi, ki gredo brez koristi skozi prebavni trakt.

Balastne snovi niso nepotreben balast
Danes jih imenujemo tudi vlaknine. To so sestavine živil rastlinskega izvora, ki jih ne moremo prebaviti. Vlaknine potujejo skozi ves prebavni trakt od ust do debelega črevesa, ne da bi se kemično spremenile. V debelem črevesu jih bakterije nekoliko razkrojijo, vendar prepozno, da bi jih telo lahko sprejelo. V ožjem pomenu besede vlaknine pravzaprav niso živila, ker jih organizem ne vsrka. Vendar pa človek brez njih ne more ohraniti svojega zdravja. Pomanjkanje balastnih snovi pripelje do številnih bolezni.

Balastne snovi- vlaknine
–    Pojem »balastne snovi« so znanstveniki od leta 1860 uporabljali za neprebavljive sestavine živil, mednje so takrat prištevali tudi pesek, kamne in dlake.
–    Danes poimenujemo z njim rastlinske vlaknine, ki so sestavni del živil in ki potujejo skozi prebavni trakt brez bistvenih kemičnih sprememb.
–     V ožjem pomenu besede balastne snovi niso živila, saj jih ne prebavimo. Vendar pa brez zadostne količine teh snovi v prehrani nujno zbolimo.

Zivila, ki napenjajo - čebula

Priporočene količine
–    Znanstveniki priporočajo, da zaužijemo vsak dan 30 g vlaknin.
–    Te količine ob uravnoteženi prehrani ni težko doseči: že z dvema kosoma polnozrnatega kruha in nekaj fižola lahko brez težav pokrijemo svojo vsakdanjo potrebo po vlakninah.
–    Vendar pa večina ljudi uživa preveč mesa in sladkarij ter premalo zelenjave in polnovrednih izdelkov iz žit.
–    S porcijo zdravih in slastnih rnuslijev ne pokrijemo le svoje potrebe po vlakninah, temveč si pridobimo prednost za ves dan.

Pozitivno delovanje rastlinskih vlaknin
Vlaknine so nepogrešljive pri oskrbovanju organizma z vitamini. V telesu opravljajo vrsto pomembnih nalog.
Vlaknine moramo skrbno in dolgo prežvekovati, s tem masiramo dlesni, krepimo zobno sklenino, odstranjujemo ostanke sladkorja z zob in pospešujemo izločanje sline. Ta pa podpira prebavo, razkužuje in vsebuje encime, ki razkrajajo sladkor.

Zivila, ki napenjajo - redkvica

Vlaknine pomagajo pri zdravem hujšanju
–    Vlaknine povečajo prostornino zaužite hrane in s tem raztegujejo želodčne in črevesne stene. Zato se prej pojavi občutek trajne sitosti.
–    Vlaknine so nepogrešljive sestavine vsake razumne in zdrave diete.
–    Rastlinska vlakna so pred vstopom v debelo črevo izredno žilava, s tem pa preprečujejo prezgodnje praznjenje želodca. Zato ostanemo dlje siti in lakota se pojavlja kasneje.
–    S tem pridobijo prebavni organi več časa za predelavo in vsrkavanje živil. Tako prispevajo vlaknine tudi k zmanjševanju stresov v prebavi.

Z balastnimi snovmi proti onesnaženosti okolja
Človeški organizem je izpostavljen številnim obremenitvam iz okolja. Vlaknine pa vežejo nase škodljive strupene snovi in jih nato izločijo. Vežejo tudi maščobe, žolčne kislino in holesterol in omogočajo naglo izločanje le-teh skozi črevesje. K zdravju organizma prispevajo balastne snovi na tri načine:
–    spodbujajo razmnoževanje koristnih bakterij v debelem črevesu;
–    zmanjšujejo vsebnost kislin v njem, kar zmanjšuje nevarnosti nastajanja poškodb, razjed in tumorjev;
–    so nosilci pomembnih vitaminov.

Ne uživajmo jih preveč
Zlasti vlaknine iz semen vsebujejo več fitinske kisline, ki preprečuje sprejemanje nekaterih rudninskih snovi in mikroelementov. Zato lahko pride v telesu do pomanjkanja kalcija, železa, fosforja ali cinka, čeprav je bilo teh snovi v hrani, ki smo jo uživali, dovolj. Še zlasti veliko je fitinske kisline v sončničnih, bučnih, lanenih, makovih in sezamovih semenih. Negativne učinke imajo vlaknine po pravilu le tedaj, če jih uživamo čezmerno ali če je v živilih več v vodi topljivih kot netopljivih vlaknin. V daljšem obdobju lahko to privede do poškodb želodčne sluznice, v krajšem pa lahko povzroča napenjanje in vetrove.

Dovolj balastnih snovi za dobro prebavo
Znano je, da balastne snovi pospešujejo prebavo. Delujejo na tri načine.
–    V želodcu zmanjšujejo izločanje solne kisline in s tem varujejo želodčno sluznico;
–    Številne encime v prehrani spodbujajo k delovanju. Mnogi encimi začnejo delovati šele tedaj, če je v živilih dovolj rastlinski vlaknin;
–    V debelem črevesu skrbijo za večjo težo in s tem pospešujejo hitrejše izločanje ostankov hrane. Torej lahko s hrano, ki vsebuje dovolj balastnih snovi, uspešno preprečujemo zaprtje. Blato ostane mehko in ga je mogoče izločiti brez močnega napenjanja.

Rastlinske vlaknine in holesterol
Če imamo probleme s holesterolom, nam lahko pomaga hrana, bogata z balastnimi snovmi. Te namreč zelo ugodno vplivajo na količino holesterola v krvi. Na več načinov jo lahko usklajujejo, pa tudi znižujejo.
–    Vlaknine vežejo žolčne kisline. S tem ovirajo delovanje encimov, ki razgrajujejo maščobe in preprečujejo, da bi jih organizem sprejel.
–    Umirjajo delovanje holesterolskega laboratorija v jetrih in s tem zmanjšujejo nastajanje holesterolov. To je pomembno zlasti tedaj, če uživamo zelo malo maščob, količina holesterola v krvi pa je kljub temu previsoka.
–    Vlaknine povečujejo količino zaužite hrane in s tem razredčujejo vsebnost maščob v njej. Zaradi tega pride manj zaužitih maščob v stik s prebavno površino tankega črevesa, manj jih torej sprejme tudi organizem.
Stročnice (fižol, grah in leča) dovajajo telesu največ balastnih snovi. Največ pa jih vsebujejo lisičke: 100 gramov teh gobic vsebuje 60 gramov vlaknin.

Zivila, ki napenjajo - korenje

Balastne snovi in napenjanje
Te snovi se razlikujejo predvsem po tem, ali se v vodi topijo ali ne.
–    V vodi netopljive balastne snovi
Teh razkrojimo v debelem črevesu le zelo malo. S tem, da vežejo večje količine vode, povečujejo količino blata in pospešujejo delovanje črevesja. Sicer pa jih izločamo take, kot smo jih zaužili.
–    V vodi topljive balastne snovi
Nasprotno pa topljive balastne snovi bakterije v debelem črevesu razkrojijo. Pri tem nastajajo maščobne kisline, ocetna kislina in razni plini, ki povzročajo neprijetno napenjanje.
Ti plini so predvsem:
–    metan
–    vodik
–    žveplovodik
–    žveplov dioksid
–    ogljikov dioksid

Živila, ki blažijo napenjanje
Nekoliko lahko ublažijo napenjanje naslednja živila:
–    žitni kosmiči
–    izdelki iz soje
–    bučna semena
–    sončnična semena
–    naravni riž
–    pšenični otrobi
–    sadje
–    pšenična moka

balastne snovi - bučna semena

Živila, ki pospešujejo napenjanje
V črevesju razkrajajo bakterije v vodi topljive vlaknine. Pri tem se razvijajo različni kemični plini, ki povzročajo napenjanje. Balastne snovi, ki pospešujejo napenjanje, vsebujejo:
–    fižol
–    redkvice
–    ječmenovi otrobi
–    redkev
–    ovseni otrobi
–    cvetača
–    ovsena moka
–    stročnice
–    korenje
–    leča
–    rdeča pesa
–    črni koren (gadnjak)
–     zelena
–    čebula

cvetača - živila, ki napenjajo

Živila, ki vsebujejo veliko balastnih snovi
V glavnem so balastne snovi v številnih živilih, ni jih le v mesu in sladkarijah. Tu so našteta živila, bogata z vlakninami.

Živila (delež vlaknin v g/100 g):

1. Žitni izdelki: žitni kosmiči- 8,2; ovseni kosmiči hrustljavi kruhki iz grobe ržene moke- 14,0; pokovka- 8,0; rženi kruh z otrobi- 9,8; ržene žemlje- 4,8; mešani rženi kruh- 6,2; kruh šestih žit- 9,0; polnozrnate žemlje- 5,7; polnozrnati musli- 6,5; polnozrnate testenine- 8,8; polnozrnati pšenični kruh- 7,5

2. Zelenjava: artičoka- 10,8; beli fižol- 17,0; zrel fižol- 16,0; fižol iz konzerve- 3,5; zelje- 4,2; čičerika- 10,7; zreli rdeči fižol- 15,7; rdeči fižol iz konzerve- 6,2; česen- 4,1; gomolj zelene- 4,2; leča- 10,6; hren- 8,3; brstični ohrovt- 4,4; črni koren- 17,0; sojina moka- 9,1

Balastne snovi - soja

3. Zelišča: poprova meta-5,0; drobnjak- 6,3

4. Orehi in semena: kostanj- 5,0; zemeljski oreški (arašidi)- 7,0; laneno seme- 36,0; makovo seme- 20,5; pistacija- 6,5; sezam- 7,9; sončnična semena- 6,3; oreh- 4,6

Makovo seme

5. Sadje: jabolčni krhlji- 8,0; posušene marelice- 8,0; hruškovi krhlji- 6,0; posušeni datlji- 9,2; posušene fige- 9,6; šipek- 6,0; borovnice- 4,9; maline- 4,7; bezgove jagode- 7,0; črni ribez- 6,8; suhe češplje- 9,0; rozine- 5,4; limone- 4,0

6. Gobe: suhe lisičke- 60,5; gomoljika- 16,5

Posted in Balastne snovi, Dobra prebava, Napenjanje, Vlaknine, Zdrava prehrana - zelenjava | Tagged , , , | Komentarji so izklopljeni za Balastne snovi (rastlinske vlaknine)

Aminokisline

Aminokisline so temeljne sestavine vseh proteinov. 25 vrst aminokislin lahko delimo na tri skupine:
–    esencialne, to je za življenje nujne aminokisline, ki jih organizem ne more sam izdelovati in tako dovajati s hrano;
–    neesencialne aminokisline, ki jih organizem lahko izdeluje sam, če pojemo s hrano dovolj dušika;
–     semiesencialne aminokisline (kot na primer arginin in histidin), ki jih človeško telo lahko samo izdeluje le pod posebnimi pogoji v presnovi.

Pozitivni učinki aminokislin
Iz aminokislin izdeluje telo desettisoče različnih proteinov z različnimi nalogami. Pogoj za to je, da se prehranjujemo s polno-vrednimi proteini rastlinskega izvora (na primer s sojo) in živalskimi proteini (skuto, ribami, perutnino).
Pomembno: povsem vegetarijanska prehrana povzroča pomanjkanje aminokislin, ki vsebujejo žveplo, to pa omogoča bolezni kože in lasišča,
Esencialne aminokisline: izolevcin, levcin, lizin, metionin, fenilalanin, treonin, triptofan, valin, histodin, arginin
Neesencialne aminokisline: alanin, asparaginska kislina, asparagin, glutaminska kislina, glutamin, glicin, hidroksilizin, ornitin, prolin, hidroksiprolin, serin, tirozin, cistin, cistein

Aminokisline od A do Ž
Aminokisline, ki so pomembne za: alanin- izdelovanje beljakovin, arginin- hormone rasti, lepoto, asparaginska kislina- razvoj mišičja, glicin- rast mišičja in okostja, lizin- imunski sistem, metionin- razstrupljanje, celjenje ran, ornitin- trebušno slinavko, zdravljenje sladkorne bolezni, fenilalanin- izdelovanje hormonov, dobro pomnjenje, prolin- izdelovanje beljakovin, treonin- prebava, zdrav tek, tirosin- živčevje, dobro razpoloženje, valin- prenos kisika po krvi, cistin- razstrupljanje, lepa koža

Pomembni pomočniki našega zdravja
–    Alanin je eno najpomembnejših gradiv za beljakovine. Pomanjkanje alanina je mogoče odpraviti z uravnoteženo prehrano.
–    Arginin pomembno sodeluje pri izdelovanju rastnih hormonov, skrbi za mladostni videz in napeto kožo, torej odločilno prispeva k lepoti. Podpira pa tudi rast virusov herpesa. Zato naj bi ga tisti, ki se nagibajo k pogostim mehurčkom na ustnicah, uživali le v omejenih količinah. Arginin je predvsem v čokoladi.
–    Asparaginska kislina pospešuje rast mišičja, ki ga vsebujejo predvsem kalčki.
–    Glicin pospešuje rast mišičja in okostja. Pri uravnoteženi prehrani ga dovolj izdeluje telo samo.

Učinkovita pomoč dietam
Karnitin, vitaminom podobna snov, sestavljena iz lizina in metionina, pospešuje presnovo in sodeluje pri odstranjevanju maščobnih blazin. Karnitin je uporabnik odpadnih snovi: iz mitohondrijev (»tovarn energije« v celicah človeškega telesa) odstranjuje organske kisline, ki nastajajo ob nepravilni presnovi maščob. Karnitin lahko telo samo izdeluje, če prejema s hrano dovolj lizina in metionina, ki ju vsebujeta sir in piščančje meso, že izdelan karnitin pa je v jagnjetini in koštrunovini.
Karnitin sodeluje pri zgorevanju maščob v telesu, zato nam lahko pomaga pri odstranjevanju odvečnih maščobnih blazin. Če uživamo dovolj lizina in metionina, lahko telo karnitin samo izdeluje. Obe sestavini sta med drugim v perutninskem mesu. Če si kdaj pa kdaj privoščimo piščančka, storimo nekaj dobrega tudi za svojo postavo.

Čiste aminokisline kot prehrana športnikov?
Športniki, pri katerih je potrebna moč, zadnje čase radi uživajo čiste aminokisline. S tem hočejo doseči dvoje.
–    Telo prihrani energijo, potrebno za gradnjo mišičja iz beljakovin. Športnik hitreje postane mišičast, ne da bi užival preveč mesa.
–    Aminokisline so za presnovo osrednjega pomena. Torej lahko z njimi uravnavamo presnovo.
Stališča športnih zdravnikovo uživanju čistih aminokislin so si zelo nasprotna: preparati so zelo dragi, posledice uživanja pa v glavnem še neraziskane. Kdor hoče izboljšati svoje športne dosežke, pride prav tako daleč z naravno pridelanimi živili.

Aminokisline za dobro počutje
–     Lizin je pomemben za imunski sistem. Pospešuje zdravljenje herpesa, aft in vnetij ustne sluznice in dlesni. Lizin je sestavina mlečnih izdelkov.
–     Metionin pospešuje razstrupljanje jeter in celjenje ran. Skrbi za boljšo koncentracijo. Je sestavina živalskih proteinov, visoke temperature pa ga zelo hitro uničijo.
–     Ornitin pospešuje delovanje trebušne slinavke. Zato razpravljajo o njem kot o možnem zdravilu za sladkorno bolezen.

Aminokisline - mladi sir

Za dobro pomnjenje in lepo kožo
–     Fenilalanin izboljšuje pomnjenje in je naravno sredstvo proti bolečinam. Vsebujejo ga ribe.
–     Treonin pospešuje prebavo. Pomanjkanje treonina ima za posledico slab tek in izgubo telesne teže. Tudi treonin je v ribjem mesu.
–    Tirozin blaži depresije in izčrpanost. Skupaj s fenilalaninom in metioninom je v skupini aminokislin, ki vplivajo na duševnost in sodelujejo pri odpravljanju maščob iz telesa. Tirosin lahko učinkovito pomaga pri dieti. Je sestavina tofuja (sojinega sira), rib, piščančjih prsi in pustega sira.
–     Valin pospešuje prenos kisika po krvi. K sreči je sestavina vseh živih proteinov.
–     Cistin varuje jetra pred zamaščenost jo, pospešuje izločanje težkih kovin in gradnjo kožnega tkiva. Cistin in arginin skrbita za lepoto.

Aminikisline - Ribe

Ne pretiravajmo!
Čezmerno uživanje živalskih beljakovin in aminokislin, ki jih lete vsebujejo, lahko privede do zakisanja telesa, posledica pa je preutrujenost. Razpravljajo o tem, ali trajno zakisanje organizma lahko povzroči želodčne bolezni in raka.

Posledice prevelikih količin
–    Preveč arginina lahko pospešuje nastanek herpesa na ustnicah.
–    Preveč tirozina, lizina in karnitina lahko privede do stresnih učinkov, kot so tahikardija (naglo utripanje srca), močno potenje in bojazni.

Kaj moramo upoštevati pri kuhanju
Kuhanje ob visokih temperaturah naj bo v biološko pozitivno usmerjeni kuhinji le izjema.

Desnosučne in levosučne molekule
Naravne aminokisline so levosučne ali desnosučne, njihove molekule so obrnjene v levo ali v desno. Človeški organizem lahko sprejme le tiste z levo obrnjenimi molekulami. Pod vplivom močne vročine ali sredstev za konzerviranje ali bar¬vil postanejo aminokisline desnosučne, s tem pa izgubijo sleherno vrednost v prehrani. Desnosučne aminokisline so lahko celo škodljive, ker zavirajo, da bi črevesje vsrkalo levosučne aminokisline. Naravne aminokisline pri močni vročini spremenijo svojo kemično obliko in postanejo telesu nedostopne ali pa celo škodljive. Zato se pri kuhanju po možnosti izogibamo močnemu segrevanju.

Živila z aminokislinami
Zlasti veliko za zdravje pomembnih aminokislin vsebujejo naslednja živila:
–     ribe
–    perutnina
–     jagnjetina in koštrunovina
–     kalčki
–     mlečni izdelki, kot skuta in sir
–     soja
–     tofu (sojin sir)
–     čokolada (vendar le v zmernih količinah!)

Tudi čokolada je zdrava

Posted in Aminokisline, Splošno, Zdrava prehrana | Tagged , , | Komentarji so izklopljeni za Aminokisline

Ogljikovi hidrati

Ogljikovi hidrati (OH) so glavni vir energije za telo. Omogočajo beljakovinam, da se
obnavljajo za obnovo in rast ter omogočajo pretvorbo maščob v energijo. OH se skozi
presnovo spremenijo v glukozo v krvi, ki jo telo porablja za delo. Če dobi telo več
glukoze kot je potrebuje, jo lahko v vrednosti 1300 – 1600 kilokalorij shrani v glikogen (v
mišicah in/ali v jetrih), ko pa so glikogenske rezerve polne se glukoza pretvori v
maščobne rezerve. Tudi če so glikogenske rezerve prazne in prehitro in naenkrat
pojemo preveliko količino OH, se lahko glukoza pretvori v maščobne rezerve.

Razdelitev ogljikovih hidratov:
Glede na velikost njihovih molekul delimo ogljikove hidrate v tri skupine:
– monosaharide,
– oligosaharide in
– polisaharide.

ENOSTAVNI:
– MONONSAHARIDI
– glukoza,
– fruktoza in
– galaktoza.

OLIGOSAHARIDI
– disaharidi (saharoza, maltoza, laktoza, celobioza),
– trisaharidi (rafinoza) in
– tetrasaharidi (stahioza).

SESTAVLJENI:
– POLISAHARIDI
– škrob,
– celuloza,
– dekstrini in
– glikogen.

Ogljikove hidrate torej delimo na enostavne in kompleksne. Enostavni so glukoza,
fruktoza in saharoza, najdemo pa jih v sadju, sokovih, sladkarijah, pecivu,…
Kompleksni ogljikovi hidrati se delijo na škrobnate in vlakninaste, najdemo jih v zelenjavi in zrnju.

Ogljikovi-hidrati

Ogljikovi-hidrati

Enostavne ogljikove hidrate zelo hitro prebavimo, zato se kmalu po zaužitju visoko
dvigne nivo krvnega sladkorja in posledično inzulina. Prav zaradi tega je pomembno, da
takšne ogljikove hidrate uživamo zmerno, predvsem če želimo izgubljati odvečno
telesno maščobo. Kompleksni ogljikovi hidrati se prebavljajo dlje časa, saj se
kompleksne molekule najprej razgrajujejo na enostavnejše. Posledično se počasi viša
nivo sladkorja v krvi (ter inzulina), zato bodo takšni ogljikovi hidrati naš glavni izbor
hrane, če želimo izgubljati odvečno telesno maščobo. Počasna prebava zagotavlja
telesu konstantno količino energije za daljši čas, poleg tega pa se zaradi nizke količine
insulina ne sprostijo hormoni in encimi, ki preprečujejo porabo odvečne maščobe kot vir
energije.

Z ogljikovimi hidrati smo lahko tudi zasvojeni. Ta zasvojenost se kaže kot nepremagljiva
in stopnjujoča se želja po hrani, bogati s škrobom, kot so kruh, testenine, riž ali krompir.
To ima za posledico nagnjenost k pridobivanju odvečnih kilogramov .

Posted in Ogljikovi hidrati, Zdrava prehrana, Zdravilna hrana | Tagged , , | Komentarji so izklopljeni za Ogljikovi hidrati

Zdrava prehrana in marelice

Zdrava prehana in gojenje marelic

V prejšnem prispevku smo pisali o tem, da mora zdrava prehrana vsebovati veliko marelic, saj imajo dobre posledice za zdravje. Ta prispevek pa govori o gojenju marelic. Poleti bomo obirali slastne plodove in se sladkali z njimi, če nam le cvetovi spomladi ne bodo pozebli. Z izbiro sorte lahko zmanjšamo nevarnost spomladanske pozebe. V nadaljevanju so opisi nekaterih sort marelice, ki jim je skupno pozno cvetenje.

‘Harcot’ je srednje bujna sorta. Zori konec junija ali v začetku julija. Plodovi so srednje debeli z oranžnorumeno obarvano kožico in mesom. Meso, ki se dobro loči od koščice, je zelo aromatično, sočno in odličnega okusa.

‘Ogrska’ je bujno rastoča sorta. Zori sredi julija. Plodovi so srednje debeli do debeli. Kožica je rumena do oranžno rumena, prekrita z rdečo krovno barvo. Meso je sočno in odličnega okusa.

‘Orange red’ zori v prvi polovici julija. Rast dreves je bujna. Plodovi so rahlo asimetrični. Osnovna barva kožice je oranžna, vendar jo do četrtine prekriva krovna barva. Meso je okusno, rumenooranžne do oranžne barve.

‘Bergeron’: drevo raste srednje bujno do bujno in dobro rodi. Zori konec julija in v začetku avgusta. Plodovi so debeli, oranžne barve in na osončeni strani prekriti z rdečo krovno barvo. Meso je sočno in aromatično.

Cvetna gniloba je nevarna bolezen, ki lahko ogrozi pridelek in povzroči sušenje vejic, saj je marelica zelo občutljiva sadna vrsta. Obseg napada je neposredno povezan s količino padavin v času cvetenja. Okužba s to boleznijo je najpogostejši vzrok za sušenje okuženih vejic. Prizadete vejice čimprej izrežemo in odstranimo z vrta, da preprečimo širjenje bolezni.

Nenadno odmiranje dreves ali posameznih vej je v naših okoljskih razmerah pogosto. Pojavu pravimo kap ali apopleksija marelic. Povzroča ga kombinacija stresa zaradi neugodnih okoljskih razmer ter okužb z različnimi povzročitelji bolezni. Če je prizadet samo del krošnje oziroma posamezna veja, to odrežemo in rano zamažemo s cepilno smolo, propadlo drevo pa zamenjamo z novim. In upamo, da bo novo drevo uspevalo bolje (in dlje).

Šarka je virusna bolezen, ki jo povzroča plum pox virus (PPV). Prepoznamo jo po značilnem obročkastem vzorcu na koščicah, plodovi pa so drobni in slabega okusa. Pomembno je redno spremljanje in zatiranje listnih uši, ki so prenašalci bolezni.

Posted in Marmelada, Vitamini, Zdrava prehrana - sadje, Zdravilna hrana | Tagged , , , | Komentarji so izklopljeni za Zdrava prehrana in marelice